Med zavoji železniške proge, ki se nežno drži pobočij, vlak prinese redko dragocen mir. Sediš, poslušaš tih utrip koles in opazuješ, kako jutranja svetloba polzi čez roso in dišeče seno. Utrujenost popustí, misli se razpnejo, stik z naravo pa postane resničen, ne le razgled s parkirišča. Ta tih trenutek je pogosto prvi dar, ki ga takšna pot prinese popotniku, še preden se začnejo velike razgibane panorame.
Velika okna vagona delujejo kot gibljiva platna, na katerih se menjavajo modri odsevi jezer, srebrni trakovi rek in sence vrhov. Ko se kompozicija spusti proti nižinam, se med drevoredi prikažejo vinogradi in daljna obalna svetloba. Pritrdiš pogled, zadihas s pokrajino, in nenadoma je vsak kilometer poglavje v pripovedi, kjer ni rezov, le mehki prehodi. Tako postane potovanje estetsko doživetje, ne zgolj logistična naloga.